Kostarika
PURA VIDA (NE PARADISE HOTEL, KJER JE DOVOLJENO VSE)
(
povzeto po /http://www.revijastop.si/2010/10/kostarika---cisti-uzitek/
(authors cut version)
Klikni in poslušaj ob prebiranju!
http://www.youtube.com/watch?v=YLyDgoQWxR0
Pogled na obronke vulkanov v osrednjem delu države spominja na Gorenjsko
Po celodnevnem treku po džungli z Albertom, lastnikom hotelčka, izmučen
srkam večerno kavo. Možakar petdesetih, aboridžinskega videza, kot sam
pravi. Na licu ima vidno brazgotino. »Nož. Mlad sem bil precej divji,«
pravi. »Veliko sem pil, a zdaj nič več,« poudari in pomenljivo pogleduje
soprogo, priletno gospo, ki se nedaleč vstran pozibava v železnem
gugalniku. »In vaši sorodniki?« vprašam po spoznanem dejstvu o
indijanskem izvoru. »Odselili. Nekaj jih še živi zgoraj,« pokaže proti
hribovju. »Kakih sto. Drugi so odšli. Ni dela. Quepos, Dominical, največ
v San Jose. Le Jorge in jaz še vztrajava v Golfitu, drugi so prišleki –
gringosi. Prodali so zemljo in zdaj delajo tam. Za tujce. Jaz nisem
hotel oditi, se ne prodam!« povzdigne glas in se potrka po prsih. »No,
no!« ga ostro prekine soproga. »Da te ne bo razneslo od domoljubja!«
cinično doda. Alberto zamahne z roko: »Vse so pokupili, bogatuni s
severa,« navrže. »In danes? Poglej, kje smo,« nadaljuje. »Čistilke,
sobarji. Samo Alberto ne!« temperamentno zaključi in vklopi televizijo.
Plaža vseh plaž
Nacionalni park Santa Rosa zavzema dobrih 38 000 ha in leži severno od
Liberije na severu države. Zaradi dokaj težkega dostopa ga je najbolje
obiskati z najetim vozilom. Suhi obalni pragozd se razteza vzdolž
celotne obale oz. pokriva skoraj celoten park. Ljubitelji neokrnjene
narave bodo prišli na svoj račun. Tam ni gneče – v nasprotju z večino
preostalih kostariških nacionalnih parkov; tudi v visoki sezoni, od
decembra do maja (sušno obdobje), je ni. V gostem podrastju srečamo več
vrst divjadi, opic, številne vrste (tudi endemičnih) ptic in plazilcev.
Po označenih poteh se lahko gibljemo sami, kampiranje je dovoljeno le na
nekaj redkih mestih. Po telefonu si priskrbimo prenočišče pri čuvajih.
Obisk obalnega območja je dovoljen le v času sušnega obdobja. Preostanek
leta so plaže zaprte za obiskovalce zaradi želv, ker tam odlagajo
jajca, pa tudi dostop je skoraj nemogoč, saj je v sušnem obdobju za
dostop do plaž potrebno terensko vozilo s štirikolesnim pogonom in
precej vozniških izkušenj.
»Pazi!« zakričim in Zala nervozno stopi na zavoro. Izstopim iz avta in
si ogledujem veliko skalo na levi strani ceste in prepad na desni, če bi
sploh lahko rekli tako. »Vsi ven,« rečem sopotnikoma. Obtičali smo na
najbolj neprimernem mestu – v suhi strugi hudournika, le 200 m oddaljeni
od kampa na obali. Zala vsa potna po polžje in z našo pomočjo prepelje
nevarni del. Šlo je za las. Še prehod rečice in po dobrih treh urah
(prevoženih 7 kilometrih!) si oddahnemo. »Na to se pije,« reče Zala in
odpre pločevinko. »Sem pričakovala slabo cesto in brezpotje, ampak tole
...« »Gor bo lažje,« smeje pripomnim in začnem postavljati šotor.
Zvečer smo si enotnega mnenja: Playa Naranjo je plaža vseh plaž. Ker je
težko dostopna, jo obiskujejo le (redki) deskarji. Witches Rock je
ogromna skala, otok, na severnem delu plaže in hkrati ikona za deskanje
na tamkajšnjem delu. V kampu spoznamo še brazilski par in trojico
Italijanov.
Ponoči nas prebudi trušč. Smeti, ki smo jih v plastični vreči obesili na
vejo, so pritegnile pozornost družine (kakšnih dvajsetih) rakunov.
Posvetim z baterijo in se umaknejo, a ne pomaga. Treba je vstati in
smeti odnesti v avto kakšnih sto metrov vstran. V stometrskem obalnem
pasu vožnja ni dovoljena, tudi parkiranje ne. Zjutraj pobiramo preostale
razsute pločevinke ob radovednih pogledih legvanov, ki lovijo prve
sončne žarke. »Vsaj ti ponoči spijo,« rečem Zali, ki boža kužka,
mešančka, last para iz Brazilije. »
No wind - no wawes,« pravi Manuela in odideta. Pogledam po kampu. Ostali smo sami, tudi Italijanov ni več. Premajhni valovi – slabo deskanje. »
Pura Vida! To! » zakličem in stečem proti valovom.
|
|
|
| Zaspano mestece Cahuita . Karibski
pridih je opazen na vsakem koraku. Kraj, ki je hkrati vstopna točka v
istoimenski nacionalni park, in dnevni turisti iz Puerto Vieja,
sosednjega turističnega centra, so redni gostje. |
Zvečer se naval
turistov (predvsem evropskih, v nasprotju s »surfersko« pacifiško obalo,
kjer prevladujejo Američani) konča in povrne se domače vzdušje.»Mikro Amsterdam ,
vendar še bolj sproščeno, z 03 Thc-ja že v luftu « se pošalim ob pogledu na domačine, ki
posedajo pred vrati skromnih hiš medtem ko njej Rosa plete kitke in niza kroglice. Zvečer pa na
reggae night
v bližnji barček. Benji, prodajalec sadja, plača pijačo, midva pa ...hm... pivo :-). Pogovarjamo se o
vsakdanjih stvareh, deželi in težavah
http://www.youtube.com/watch?v=Xf7NP4lRvc8
»Dober večer,« gostitelj
pozdravi starejšega možaka v beli srajci s klobukom. »Walter,« reče.
»Walter Ferguson je naš karibski Bob Marley,« pravi. »Bori se proti
vdoru turizma, amerikanizaciji,« nadaljuje Benji. »Samo poglejte, kaj se
je zgodilo z nami (črnci), potomci sužnjev. Res je standard zdaj
boljši, pravijo nam srednjeameriška Švica, a za kakšno ceno? Kaj
pomagajo nacionalni parki, če pa kmetje nimajo dovolj obdelovalne
zemlje! Nekaj zelenjave moramo pojesti, kot domačin pa ne smem bivati v
hotelu tujega lastnika, ker je rezerviran za tuje turiste!« se razhudi
in spomnim se pogovora z Albertom. Pri tem nervozno preloži kitke las,
ki so mu zaradi razburjenja padle na oči. Spremenim temo pogovora, a
grenak priokus ostane. Konec koncev sva tudi z Zalo turista.
.
Recept: gallo pinto
Na masti (olju) prepražimo drobno sesekljano čebulo in na kockice
zrezano rdečo papriko. Dodamo (na tričetrt ) kuhan riž in kuhan fižol
(lahko iz pločevinke – najbolje droben, črn). Solimo, popramo, dodamo
čili v prahu ter malo kumine. Pražimo toliko časa, da se riž zmehča (po
potrebi dolijemo malo vode) oz. zapečemo. Ponudimo kot samostojno jed s
pečenimi jajci za zajtrk ali kot prilogo pri kosilu. Zraven ponudimo
zelenjavo v kisu, lahko tudi srbsko solato, »obogateno« s svežim
čilijem.
